Mineva 31 let, ko je Slovenija postala tudi formalno neodvisna država. Sama se tega živo spomnim, saj smo s sošolci ravno na predvečer tega dne praznovali zaključek srednješolskega izobraževanja. Bili smo mladi, polni zanosa in sanj. Ponosni smo bili na svojo novo domovino. Besede »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan«, mi še danes odmevajo v mislih. Takrat smo se vsi poistovetili z njimi. Verjeli smo v lepo prihodnost in uresničitev sanj.
In kje smo danes, po 31 letih? Nekateri imamo še vedno iste sanje, spet drugi ne sanjajo več. Opažam, da nam pogosto manjka domoljubja in začetne vznesenosti. Domovino in svoj jezik jemljemo kot nekaj samoumevnega, Imamo veliko potenciala, a dostikrat ostaja neizkoriščen. Imamo izkušnje, a se iz njih premalo naučimo. Imamo tako rekoč vse, kar potrebujemo, a marsičesa ne znamo ceniti. Ponavljamo iste napake in se iz njih ničesar ne naučimo.
Mladi, na vas svet stoji. Bodite ponosni na svojo domovino, za katero so se borili vaši predniki, na svoj jezik, ki zveni tako milo in blagozvočno. Vsi narodi nimajo take sreče. Ponesite ime naše domovine širom po svetu, pokažite, da v Sloveniji živimo dobri, pogumni in ponosni ljudje. Skupaj ustvarimo tako okolje, v katerem bomo radi živeli in pisali nepozabne zgodbe. Vse je mogoče. Sanje so še vedno dovoljene. Imeli smo jih ob ustanovitvi nove države, ob jutrišnjem prazniku pa naj dobijo dodaten zagon. Naj nas pri tem spremlja čudovita pesem Toneta Kuntnerja.
Slovenec biti, slovensko ljubiti,
je pravzaprav nerazložljiva stvar,
ker je to stvar srca in biti.
Slovenec biti ni drugega
kakor slovensko misliti,
slovensko peti in govoriti;
slovensko ljubiti –
pa s srcem čutiti slovenski svet,
hiše, gozdove, polja, ljudi,
tako čutiti,
da ne moreš, ne moreš biti brez njih.
Pa to ni tako kakor jesti in piti.
Ne moreš preveč ne ljubiti ne biti.
Vsem skupaj želim lepo praznovanje dneva državnosti, vam, dragi učenci, pa lepe, brezskrbne počitnice.
Jožica Lukač, ravnateljica
